V sredini 20. stoletja je slaven nemški konj, Clever Hans, navduševal množice po Evropi s svojimi nastopi in znanjem aritmetike. Ljudje so mu postavljali matematična vprašanja, konj pa je z udarci z nogo ob tla naštel pravilen odgovor. Na primer, znal je izračunati, koliko je kvadratni koren števila 16. Psihologi, zoologi in trenerjii so mesece proučevali primer, dokler ni psiholog Oscar Pfungst ugotovil, da je konj preprosto bral in se odzival na pričakovanje ljudi in njihovo telesno govorico ter tolikokrat udaril z nogo, dokler ni začutil oziroma opazil v telesni govorici ljudi okrog njega, da je dosegel pravo številko.

Konj kot medij pri ugotavljanju problemskega stanja, izzivov in vzrokov zanje ter pri spremljanju napredka

Zgornji primer nakazuje na eno izmed zelo pomembnih lastnosti konj, ki jih v različnih terapevtskih in coaching procesih ob podpori konj lahko s pridom uporabljamo, to je njihova sposobnost branja neverbalne komunikacije. Zrcaljenje, kot imenujemo konjevo odslikavanje dogajanja v posameznikih, družini ali skupini, uporabljamo predvsem v fazi skupnega ugotavljanja problemskega stanja udeleženih v procesu, kasneje v krožnem preverjanju sprememb in želenih smernic poteka procesa ter v raziskovanju (ne)usklajenosti besedne in nebesedne govorice udeleženih, kar lahko močno pripomore k izboljšanju komunikacije, zmanjšanju nerazumevanj in konfliktov ter celo prepreči nastanek psihičnih težav in motenj. Konji so v naravi plen in imajo zato izredno razvite zaznavne sposobnosti ter imajo po mnenju teoretikov veliko več zrcalnih nevronov kakor ljudje, zaradi česar je lahko njihova sposobnost zrcaljenja neverbalne komunikacije še toliko močnejša in učinkovitejša kot človeška.

Poleg zrcaljenja konj nastopa v procesih ugotavljanja problemskega stanja kot projekcijsko platno. Udeleženi si pogosto izberejo karakterno podobnega konja, ki veliko pove o notranjem dogajanju udeleženega, lahko metaforično predstavlja nekoga pomembnega v njihovem življenju ali pa jim predstavlja problemsko situacijo in skupaj z njim poiščejo pot iz nje.

Konj kot motivator

Že samo dejstvo, da poteka proces na prostem oziroma zunaj zaprtega prostora, daje udeleženim v terapevtskih in coaching aktivnostih s konji občutek sproščenosti in svobode. Udeleženci terapevtskega procesa ob konjih pogosto niti ne dojemajo kot terapevtski proces, saj je okolje povsem netradicionalno terapevtsko okolje. Konjeva prijetna družba pomaga preusmeriti pozornost od ponavljajočih se vsakdanjih problemov v sodelovanje s konjem in reševanje naloge, v tukaj in zdaj. Poleg tega so udeleženi navadno zelo motivirani za sodelovanje s konji, saj ti v njih vzbujajo močne občutke in čustva, konjeva veličina in moč jim predstavljata izziv in vzbujata strahospoštovanje ter ustvarjata naravne okoliščine za premagovanje strahu in razvijanje zaupanja. To pripomore tudi k hitrejši vzpostavitvi kontakta in zaupanja do strokovnjaka, saj se ob njem počutijo varnejše. Stik s konjem, skrb zanj, simpatija do konj in samo jahanje ter gibalni dialog, ki nastane ob tem, dajejo posamezniku občutek zadovoljstva, doživljanje posebnega veselja, estetski užitek in občutek ugodja. Spodbudno delujeta tudi telesna in duševna sprostitev ter zadovoljstvo ob premagovanju telesnega napora. Konj ponuja uporabnikom tesen telesni kontakt s toplim, mehkim in premikajočim živim bitjem in s tem občutek varnosti, bližine in emocionalne naklonjenosti, kar prispeva k bolj odprti komunikaciji oseb v procesu s strokovnjakom in k večji želji po sodelovanju.

Barbara Lester (2002) pravi, da ko enkrat poskusiš delati s pomočjo konj, si težko predstavljaš svetovalno delo v pisarni, saj se pri terapevtskem delu s konji hitreje pokažejo osebne lastnosti uporabnikov, težave, vzroki za problemsko stanje in uporabnik jih veliko prej prepozna ter ubesedi. Pravi, da več izveš v eni uri terapevtskega dela s konji kot v mesecu individualnega pogovornega dela.

Konj kot pospeševalec terapevtskih in coaching procesov

»Na uporabnike terapevtskega jahanja deluje ura s konji kot premor od depresije.«

                                                                                                                                                       Martin Pröttel

Pri terapevtskem delu s pomočjo konj se pozornost udeleženih v procesu pomoči preusmeri od vsakdanjih problemov na tukaj in zdaj, v dogajanje sedanjega trenutka, v sodelovanje s konjem in reševanje naloge, s čimer se misli in delovanje usmerijo od ukvarjanja s problemi k iskanju rešitev. Že vaje na tleh, v bližini konja, zahtevajo pozornost in koncentracijo. Vaje na konjevem hrbtu, predvsem pri samostojnem vodenju konja pa zahtevajo še toliko večjo intenzivnost koncentracije in tako popolnoma preusmerijo pozornost udeleženih na dogajanje s konji. Konji se odzivajo le na trenutne dražljaje, trenutno situacijo, trenutno stanje človeka. Ne zanima jih preteklost niti prihodnost, temveč samo stanje tukaj in zdaj. S tem so model tudi udeleženim in jih na ta način povabijo v osredotočanje na tukaj in zdaj, v čuječnost ter v možnost spremeniti sebe in svoje ravnanje v tem trenutku ne glede na pretekla.

Delo s konji pripomore h grajenju boljše samopodobe, samozavesti, samozaupanja in zaupanja v strokovnjaka ter posledično do drugih oseb, h krepitvi pozornosti in koncentracije, krepiti pomaga konstruktivne značilnosti, kot sta odločnost in asertivnost, pomaga pri učenju komunikacijskih in socialnih veščin ter ima tudi pozitivne telesne učinke.

Raziskave na področju terapevtskega dela s konji

Terapevtsko delo s konji sloni na integrativni pedagogiki, doživljajski pedagogiki, sistemsko orientirani socialni pedagogiki in sistemski psihoterapiji, psihoanalitični pedagogiki in psihoanalizi in se povezuje s psihoanalitičnimi dimenzijami nezavednega, s transferjem in kontratransferjem, s psihoanalitičnim razumevanjem odnosov in skupin ter refleksije v trikotniku udeleženec, strokovnjak in konj.

Terapevtsko delo s konji je podprto z vse več raziskavami. Že Michaela Scheidhacker (1991) je v raziskavi, v katero so bili vključeni uporabniki z diagnozo shizofrenije, ugotavljala, da so se pri tistih, ki so bili vključeni v terapijo s podporo konj, zmanjšale težave v mišljenju in čustvovanju, agresivnost, strahovi in depresivna razpoloženja bolj kot v primerjani skupini uporabnikov, ki niso bili vključeni v terapijo ob podpori konj. Študija sledljivosti rezultatov je pokazala, da so bili uporabniki takoj po terapiji bolj umirjeni in da so, dolgoročno gledano, po zaključeni terapiji živeli bolj samostojno.

Sudekum Trotter, Chandler, Goodwin-Bond in Casey (2008) so v primerjalni študiji raziskovali delo s skupino mladostnikov, vključenih v program svetovanja ob podpori konj in skupino mladostnikov, vključenih v program svetovanja brez podpore konj. Rezultati raziskave so pokazali statistično pomembne razlike v prid skupine, vključene v program svetovanja ob podpori konj, ki so se kazale v zmanjšanju čustvenih težav, neprilagodljivosti, vedenjskih težav, hiperativnosti, agresivnosti, depresivnosti, anksioznosti, somatskih simptomov, v izboljšanju občutka za (ne)primernost vedenj, socialnih veščin, samopodobe, prilagodljivosti ter izboljšanju odnosov s starši.

Za dogovor o prvem terminu me kontaktirajte